Iz zemlje rojeni material – glina – zmes mineralov, je voljna, upogljiva, gnetenju podvržena materija, ki omogoča razvijanje veselja do forme, sproščenost in iskrenost do materiala. Modeliranje v glini običajno razširja raziskovanje motivnih nivojev in vzbuja številne asociacije na pregibajoče se, mehke, vegetabilne strukture, prisotne v naravi. Takšna, v glini narejena ustvarjalna dela, preveva igriva lahkotnost oblik, mehkoba linij, večnivojsko združevanje, valovanje in prelivanje lahkotnejših elementov s težjimi gmotami ter pogosta slikovitost različnih barvnih dodajanj ali posegov. Posamezni skulpturni sestavi ali plasti se postopno stopnjujejo v večje in konceptualno bolj razširjene kiparske celote.

Kiparka Andreja Trkman v glini gradi likovni jezik na omenjenih značilnostih in nenehno razvija tudi ravnotežje med zmožnostmi vizualnega izraza in izpovednostjo narativnih segmentov, umeščenih v glinene serije del. V svojih delih izpostavlja moč iskrenega vitalizma in globine neposredne izraznosti domišljije. Izpostavljenost domišljiji spodbudi razmišljanje o njeni nenehni prisotnosti znotraj umetnosti. Pri Trkmanovi se izmenično pojavljata in razvijata vsaj dva močna idejna nivoja, vpeta znotraj formalne domišljije in materializirane domišljije. Formalna raven domišljije je pripeta na vseobsegajočo naravo in mimetično funkcijo zaznavnosti oz. navezana je na bolj ali manj prepoznavne oblike iz narave. Vezana je na direktno zaobjeto vizualnost in skozi subjektiven (avtoričin) poetični likovni govor reproducira stvarnost. Materializirana domišljija pa se skozi ustvarjalni proces ideje, izbire in priprave glinenega materiala izvija naravi ter skozi urejene nize glinenih skulptur postaja subjektivna elementarnost. Iz sprva brezoblične materije se lahko neomejeno ťleviŤ, izhaja iz svetov, napolnjenih z raznolikimi podobami, ki nenehno stremijo po novem in drugem in se pretirano ne zaustavljajo le pri formi ali njenem obrisu. Prežema jo skrajna razgibanost, kjer se odpira velik prostor za intuicijo in estetsko izkustvo, povezano tudi s civilizacijskimi kulturnimi vplivi, na primer z živahnostjo in dinamiko forme ter barve španskega arhitekta Antonia Gaudia, katerega umetnost Trkmanova občuduje.

Glineni svet kiparke je grajen na postopnem dodajanju mase in pridobivanju teže, kjer se kljub vedno večji zgoščenosti forme in materije glina želi osvoboditi, dematerializirati od gole predmetnosti, in se umestiti v fluidni, razgibani svet imaginarnosti. Prostor forme tako postaja navidezno neomejen in v nekaterih delih celo brezobličen. Estetska izkušnja prostora/forme se spogleduje z voljnostjo različnih možnosti oblik in intenzivnostjo izraznosti ter svetlobne in taktilne odzivnosti različnih površin glinenih mas. Skulpture postajajo ťživi organizmiŤ, so v nenehnem gibanju, saj potujejo po svetovih vitalizma, kjer ideja premaguje formo ali pa se forma upogiba zaradi prevladujoče ideje.

V serijah del Hypocrites (2009) in Transitio (2010) so prisotne vse opisane značilnosti. Hypocrites v ideji asociira na človeka, kar ponazarja že sam naslov, ki izpostavi pogostost in nizkotnost hinavstva. Skozi formo se je kiparka naslonila na naravo, ki ponuja mnogovrstnost oblik. Glineno materijo je razmehčala, jo mehko in zaobljeno oblikovala v različne ovalne strukture z izvotljeno notranjostjo. Sproščenost oblik razvija igrivost, primarnost in spontanost kar poudarja premišljeno izdelana asimetričnost, ki jo je Trkmanova razvila skozi glineni masi dodanih naravnih materialov, kot so okrasne bučke in školjke. Ta serija del je napolnjena z domišljijo in kljub resnosti vsebine odraža veselost, zabavnost in vitalnost, kar so pravzaprav značajske lastnosti avtorice. Tudi v obsežni seriji del Transitio se oblika postopno stopnjuje, saj kiparka skozi kar petinpetdeset glinenih skulptur povečuje velikost vsake skulpture za en centimeter. Ta dela postavlja v ritem spirale, ki skozi arhetipsko prvobitnost dinamičnega spina že v ideji ohranja arhaičnost, primarnost in pristnost glinene materije, vsebinsko moč ideje in vizualno izrazitost postavitve, mišljeno kot spiralno potovanje – nenehnost vračanja. Tako urejene glinene skulpture zelo močno učinkujejo prav tako kot tudi prostorska postavitev, ki kot vizualno pripovedna celota pri opazovanju zahteva gibanje. Transitio je glineni prehod v neko drugo stanje, v različnost globin čutenja, zaznavanja in odzivnosti. To so posode, nekakšni ujeti fragmenti praelementov spomina; so različno oblikovani fosilni arhetipi, tudi barvno raznoliki, kamor je Trkmanova dodajala manjkajoče člene. Postopno se od skulpture do skulpture stopnjuje ritem dodajanja ali odvzemanja sledeč ideji gladkosti površine proti postopni brazdanosti, hrapavosti, valovanju, vozlanju, pletenju, pridodajanju barvnih segmentov, saj je vsaka skulptura v drugi barvi. Odprta in zaprta struktura se menjajoče razvijata ter stopnjujeta tudi v največjih delih, ki so nekakšen skupek vseh elementov manjših skulptur in prav zaradi sestavljivosti učinkujejo dominantno, a hkrati krhko in minljivo, tako kot je minljivo vse, saj v naravi prej ali slej ostanejo le fosilni fragmenti.

Andreja Trkman skozi svet glinenih skulptur spoznava veselje do raziskovanja naravnih oblik. Ustvarja napolnjena z optimizmom, z veliko delovno energijo in številnimi idejami, ki jih bo gotovo uresničila v prihajajočih delih. Postopno bo zgradila vedno bolj prepoznavno osebno kiparsko poetiko.